Na vprašanje, kaj je arhitekt, bi verjetno znal odgovoriti že vsak malo starejši učenec osnovne šole. Za nekatere je črno oblečen gospod, s kupi papirja v rokah, ki se mu vedno nekam mudi, njegov bledikav obraz pa izgleda, kot da že dolgo ni uzrl sonca. Za druge vedno zaposlen, vedno utrujen in suhljat možic s svinčnikom v žepu, ki se vedno vsega dotika. Spet za tretje gradbenik, preplačani umetnik ali pa preprosto nekdo, ki služi kruh z izmišljevanjem stavb in mostov. Pa obstaja zares pravilen odgovor na to vprašanje?
Precej bolj laskavo ga Vitruvij v svojem delu O arhitekturi1 povzdigne nad navadne ljudi in ga označi za, kakor bi danes rekli, renesančnega človeka. Poudari njegovo široko razgledanost, raznoliko znanje, ter vsaj teoretsko poznavanje neštetih tematik, kot so zgodovina, astronomija, glasba, filozofija in mnoge druge.2 Poleg neopisljivega talenta mu zapoveduje tudi neizpodbitno željo po znanju in pravi, da »se za arhitekta ne more razglašati nihče, ki si ni že od mladih nog prizadeval da bi bil karseda izobražen vse do najvišje ravni, ki je zaobsežena v arhitekturi.«3 Meni, da je glavna razlika med rokodelcem in arhitektom prav njegovo vsesplošno znanje ter sposobnost uvida ter razmisleka. Sposobnost, katero ima po njegovo zelo malo ljudi. Čeprav označenega arhitekta opeva ter ga med vrsticami postavlja bližje božanstvu kot smrtnikom, hkrati vsem članom te stroke postavlja enormne kriterije, ki jih morajo dosegati, če se želijo podpisati kot arhitekti.
Nekoliko bližje zemlji ga postavi Alberti v delu z enakim imenom O arhitekturi,4 v katerem arhitekta opiše kot človeka z bistrim umom, razsodnostjo, plemenito dušo, ter znanjem, s katerim razpolaga, z utežmi in materialom postavlja zgradbe. Označi ga za izobraženega in seznanjenega z vsemi ugotovitvami in dosežki svojega področja, ki so povezani z njegovim delom.5 Njegova oznaka arhitekta je na prvi pogled zelo podobna Vitruvijevi, saj ga tako kot on prepozna kot izobraženega, razsodnega, plemenitega ter vsesplošno moža višjega kova. Na enak način arhitekta primerja z mizarjem, rokodelcem ter le temu pripiše večjo veljavo. Vendar pa obstaja ključna razlika. Alberti arhitekta v besedah »Arhitekt je torej človek, ki... postavi zgradbe, ki primerno zadostijo človekovim potrebam«6, postavi na mesto, kjer je njegova primarna naloga ljudem služiti. Glede na to, da na arhitekta še vedno gleda kot višje vrednega in je zato beseda služiti lahko razumljena le metaforično, postavi arhitekta v vlogo, kjer mora s svojim delom ugoditi potrebam širšega ljudstva, svoj opevani talent norih zamisli prilagoditi željam bodočih uporabnikov ter se s tem kot že omenjeno spustiti nekoliko bližje zemlji.
Popolnoma drugače pa ga kasneje dojema Meyer, ki v svojem eseju Gradnja arhitekturi7 odvzame nek višji, poetični smisel in tako arhitekta poniža v vlogo graditelja, snovalca arhitekture, ali v najboljšem primeru nadaljevalca gradbene tradicije.8 »Arhitekt?... je bil umetnik, in postaja specialist za organizacijo!«9 Vidi ga kot usklajevalca konstrukcije ter številnih form, ključnih za vsakdanje življenje človeške vrste ter njegovo delo primerja ter enači z delom drugih specialistov, kot so ekonomisti, zdravniki, razni znanstveniki ter drugi.10 Odvzame mu božanski prizvok, razvrednoti njegovo prej opevano znanje in talent ter ga postavi v okove socialnih, ekonomskih in bioloških zahtev.
Sama ne morem reči, da se strinjam s katerokoli od opisanih oznak arhitekta, saj ga ne vidim kot višje božanstvo neštetih vrlin, tudi ne kot služabnika ljudskih potreb ali pa preprostega graditelja človeških bivališč. Zame je arhitektura jezik, edinstven način izražanja, arhitekt pa nekakšen jezikoslovec, pisatelj ali celo pesnik. Tako kot lahko literaturo obravnavamo in členimo na različne načine, tako lahko v arhitekturi storimo podobno. Lahko iščemo pravila, rime ali stopice ter se osredotočimo na njeno zgradbo ter materialnost kot Meyer, v njej lahko prepoznamo spodbudo, tolažbo ali katerikoli drug nagovor, namenjen ljudem, kot bi bilo pričakovati pri Albertiju ali pa po zgledu Vitruvija delo preprosto občudujemo ter se čudimo premišljenosti avtorja. Od arhitekta ali pisca samega je odvisno, ali bo s svojim delom kaj sporočal, ali se bo osredotočal na zunanjo podobo ali notranje izražanje, ali se bo držal že znanih norm in na kakšen način bo to vse storil. Tako kot v literaturi ni že vsako zgrajeno delo označeno za dobro, hkrati pa je od posameznika odvisno, na kakšen način bo vrednotil veličino dela, ki ga obravnava. Verjamem, da ni le enega pravilnega odgovora na vprašanje arhitekta in njegovega dela, vseeno pa sem prepričana, da je vsak arhitekt veliko več od črne postave, bledikavega obraza in svinčnika v roki, ter da v arhitekturi vidi veliko več od zaslužka za vsakdanji kruh.