V središču predloga je narava kot dejaven soustvarjalec dela, ne kot okrasno ozadje. Je učiteljica, ki uči potrpežljivosti in skrbi, prostor umika pred psihičnimi obremenitvami zapora in ogledalo notranjih sprememb. Izhodišče so načela ekopsihologije: neposreden stik z naravo zmanjšuje stres in napetost, izboljšuje razpoloženje in krepi zbranost.
Zaporniki v participativnem procesu zasejejo pisane travnike, ki skozi vse leto privabljajo ptice, čebele, metulje in žabe, ter zgradijo bivališča zanje: hotele za žuželke, ptičje hišice, čebelnjak, ribnik in strukture iz odmrlega lesa. Ob tem nastanejo okrogle lesene ploščadi in krožna betonska klop za počitek, opazovanje, branje in tiho razmišljanje.
Živa, spreminjajoča se pokrajina namesto statične zelenice prinaša ritem rasti, odmiranja in obnove, ki nasprotuje togosti zapora in vrača občutek za čas. Travniška mešanica avtohtonih rož in trav je izbrana tako, da cveti od marca do novembra, pozimi pa suha stebla in semena ostanejo kot zavetje za žuželke in hrana za ptice.
Park tako ni le zelena površina, temveč prostor rehabilitacije. Z načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem pokrajine zaporniki pridobijo praktična znanja, samozavest in občutek pripadnosti – premik od zgolj pridržanja k skrbi, povezanosti in možnosti spremembe.